Gorska sinica
Lat.: Parus montanus
Družina: Sinice (Paridae)
Izgled
Je zelo podobna močvirski, žalobni in laponski sinici. Velika je od 12 do 13 cm. Ima veliko črno “kapo”, ki ji sega do vratu, kot pri močvirski sinici, črni podbradek pa je širši. Na perju se lepo vidi svetlo polje na perutih, boki pa so obarvani močneje kot trebuh.
Habitat
Gnezdi v drevesnih duplih trohnečih dreves, ki si jih sama izdolbe. Med gnezditvenim obdobjem naseljuje pretežno vlažne iglaste gozdove in goščave iz vrb ob barjih ali vodi. V severni Evropi je tipična v tajgah.
Prehrana
Gnezdi v drevesnih duplih trohnečih dreves, ki si jih sama izdolbe. Med gnezditvenim obdobjem naseljuje pretežno vlažne iglaste gozdove in goščave iz vrb ob barjih ali vodi. V severni Evropi je tipična v tajgah.
Vedenjske značilnosti
Poje v kiticah, občasno tudi z globokim čebljanjem, s katerih jo najlažje ločimo od močvirske sinice. Klici so raskavi in nosljati “ci-ci-de-de-de”. Partnerja v trajni zvezi si izdolbeta duplo v trhlih listavcih, včasih pa naselita tudi dupla žoln. Pri grajenju gnezda gorska sinica ne uporablja mahu tako kot močvirska. Samica vali samo enkrat, od aprila do maja in znese od 6 do 9 jajc v 13 ali 15 dneh. Mladiči poletijo po 17 ali 19 dneh.
Razširjenost
V centralni in vzhodni Evropi je najbolj značilna, v zmernem pasu Azije vse do Japonske pa je bolj redka. V Sloveniji se pojavlja od Julijskih Alp do Pohorja, na višjih predelih kot močvirska.
Ogroženost
Na IUCN rdečem seznamu je uvrščena v kategorijo najmanj ogrožena.