Močvirska sinica

Lat.: Parus palustris
Družina: Sinice (Paridae)

Izgled

11 – 13 cm. Zelo težko jo ločimo od gorske sinice, od katere se najbolj razlikuje po oglašanju. Poleg tega im močvirska sinica krajši črni podbradek, svetlejše lica in boke, svetlega perutnega polja pa praviloma ni. Kljun je črn, peruti zaobljene, noge pa temne. Spola sta si na videz enaka.

Habitat

Prebivajo v vlažnih listnatih in mešanih gozdovih, kjer raste hrast in bukev. Opazimo jih tudi v krošnjah samotnih dreves na poljih, na območjih z živo mejo, v parkih, na pokopališčih in vrtovih. Pri nas je pogosta celoletna vrsta.

Prehrana

Bukve ji zagotavljajo žir za vir hrane pozimi, hrasti pa jo oskrbujejo z žuželkami, ličinkami in pajki. Pozno poleti in jeseni si dela ozimnico, ki jo skriva v gozdno steljo. Je tudi pogosta obiskovalka krmilnic.

Vedenjske značilnosti

Oglaša se z enoličnim “tje-tje-tje” ali “ci-ci-ci”. Klici so “eksplozivni”, po čemer se razlikuje od gorske sinice, in zvenijo kot “pistje” ali “pistje-de-de-de”. Gnezdijo v duplih listavcev, za gnezdo poskrbi pretežno samica. Zgradi ga iz mahu in živalske dlake, ki njeno leglo ščiti pred mrazom. V leglu je po navadi od 6–9 (tudi do 11) belih jajc z razločnimi rdečkastimi lisami. Mladiči poletijo pa po 17–20 dneh.

Razširjenost

Najdemo jo v večjem delu Evrope, razen na Ibersekem polotoku, na Irskem, severu Skandinavije in na Škotskem. Pojavlja se tudi v vzhodni Aziji. Na Slovenskem jo uvrščamo med pogoste vrste, ni je le na najzahodnejšem delu Julijskih Alp, ponekod v Primorju in v Savinjski dolini.

Ogroženost

Vrsta je uvrščena na IUCN seznam ogroženih vrst kot najmanj ogrožena.