Ščinkavec
Lat.: Fringilla coelebs
Družina: Ščinkavci (Fringillidae)
Izgled
14 – 16 cm. Je dobro prepoznavna ptica po beli progi na perutih in repu. Samci so precej bolj barvitasti od samic, še posebej spomladi. Njihova lica in sprednja stran so sivordeči, tilnik je modrosiv, na ramenih pa imajo vpadljivo belo liso. Perje samic in mladih samcev je različnih odtenkov rjave, temnejše na perutih in hrbtu in svetlejše na spodnjem delu.
Habitat
Pri izbiri gozdov za življenje ni preveč izbirčen, gnezdi vse do drevesne meje, naseljuje pa tudi parke in vrtove. Je delno selitvena vrsta, še posebej samci, ki prezimijo v srednji Evropi. Pri nas je pogosta celoletna vrsta.
Prehrana
Izven paritvene sezone se pretežno prehranjujejo s semeni, žitom, sadjem in drugim rastlinsko hrano, ki jo najdejo na tleh. Med paritveno sezono pa njihova paleta sestoji iz raznih pajkov, žuželk in drugih nevretenčarjev.
Vedenjske značilnosti
Ščinkavčevo petje je značilno, kitice z ostrim “kik” na koncu. Samci se ponavadi oglašajo z dvema ali tremi različnimi vrstami pesmi, obstajajo pa tudi regionalna narečja. Najpogostejši klici so eno- ali večzložni “pink”, ki opozarja na nevarnost, grleni “vrit” ob razburjenosti in globoki “djip-djip” v letu. Za gnezdo poskrbi izključno samica, ki ga zelo dobro zavaruje v rogovili visokega grma ali drevesa. V njem izvali 4-5 jajc, ki jih vali 10 – 16 dni.
Razširjenost
Ščinkavca najdemo v večjem delu Evrope in sega proti vzhodu preko zmernega pasu Azije do Bajkalskega jezera v Sibiriji. Občasno zaide tudi v vzhodno Severno Ameriko, pojavlja pa se tudi v Južni Afriki.
Ogroženost
Ščinkavec je uvrščen na seznam IUCN v kategorijo najmanj ogrožen.