Šoja
Lat.: Garrulus glandarius
Družina: Vrani (Corvidae)
Izgled
32 – 35 cm velika ptica z značilnim modro-črnim progastim vzorcem na perutih. Perje je večinoma rdeče-rjavo s pridihom rožnate, na licih pa ima kontrastno črno liso. Kljun ima temen in močan, vrh glave pa je pri evropskih šojah nekoliko svetlejši in rahlo progast. V letu je mogoče opaziti tudi belo trtico sredi sicer črnega repa.
Habitat
Naseljuje listnate in mešane gozdove, velikokrat hrastove, do višine 1500 m. Opazimo jo tudi na vrtovih, v parkih, na pokopališčih, v Skandinaviji pa tudi v čistih iglastih gozdovih. Pri nas je zelo pogosta celoletna vrsta.
Prehrana
Večinoma predvsem plodovi dreves kot so želod, žir, orehi, pa tudi veliko jagodičja in sadja. V obdobju gnezdenja prevladujejo žuželke, ličinke in drugi nevretenčarji, pa tudi mladiči in jajca. S skrivanjem želoda v gozdnih tleh pomembno prispeva k razmnoževanju hrasta.
Vedenjske značilnosti
Oglaša se le redko, saj je plašna ptica, najpogostejši je raskav opozorilni klic “reeee” ali pa pridušeni “gai”. Pogosto tudi posnema oglašanje plenilcev ali drugih ptic, glasni in zategnjeni “kjieee” kanje ali pa kraguljev “kja-kja-kja”. Glede na njeno velikost, si gnezdo zgradi zelo majhno in plitko, v katerem samica vali 5-7 jajc. Mladiči se razvijejo po 16 do 18 dneh, hranita pa jih oba starša.
Razširjenost
Šoja je razširjena po vsej Evropi, razen skrajnega severa, v severozahodni Afriki in v zmernem pasu Azije do skrajnega vzhoda Japonske. Opazimo jo tudi v jugovzhodni Aziji, v nekaterih predelih Indije. Praviloma ni selivka, le s skrajnega severa se pozimi umakne v toplejše kraje.
Ogroženost
Vrsta je uvrščena na rdeči seznam IUCN pod kategorijo najmanj ogrožena.